Peca

Kordeževa glava

Od Doma na Peci se je seveda treba povzpeti še prav na vrh, na Kordeževo glavo. Po jugovzhodnem pobočju je lahko dostopna, južna stran pa je skalnata in prepadna. V 200–300 m visoki steni je več težkih plezalnih smeri. Po 5 minutah dosežemo nekakšno sedlo med Malo Peco in Kordeževo glavo, kjer lahko uživamo v lepem razgledu in prelep pogled na naš cilj nas prav vabi na vrh. Še 5 minut in treba se je odločiti (na višini 1725 m): levo vodi zelo zahtevna zavarovana pot (»plezalna«, samo za izurjene in v snegu sploh ni priporočljiva), desno oziroma naravnost pa »samo« zahtevna (v resnici ni posebno zahtevna, nikakor pa ni zložna, kakor piše v vodniku Karavanke; za zahtevno bi jo pravzaprav lahko označili le zaradi strmine). Na začetku je široka, kamnita in precej strma. Vodijo nas belo-rdeče-zelene markacije. V 10 minutah stopimo iz gozda in poslej nas spremlja le ruševje, ki je ponekod ob poti tudi posekano. Desno v dolini lepo vidimo Mežico, levo pa že Avstrijo.

Čez približno pol ure strmina nekoliko popusti, ruševje se zredči in zniža, na uravnavi pa se pokaže iz skal sestavljen dober meter visok napis POLZELA. Ko je nastajal, je bilo najbrž veselo, saj lepa pot, širni razgledi in svež zrak človeka res spravijo v dobro voljo in če pusti za seboj tak spomin na prijetne trenutke, ni nič narobe, da le niso plastenke in ogorki. Na naslednji uravnavi na 2042 m čez kakih 10 minut stoji prvi mejni kamen (pozneje je mejnikov še več, da smo na tekočem, po kateri državi pohajamo). Tu se nam z leve priključi zelo zahtevna pot. Do cilja je še 20 minut. Čez slikovit rob kar upoštevanja vrednega prepada je lep pogled v dolino. Zadnje minute med hojo po grebenu že vidimo vrh. Tam je vpisna skrinjica, ozaljšana s planiko in cepinom. Družbo ji delata kažipota v desno Mejni prehod Knepsovo sedlo (po knjigi Karavanke in po zemljevidu Knipsovo) in v levo, od koder smo prišli, Dom na Peci 45 min.

Pogled v dolino

Tik pod vrhom

Če niste med tistimi, ki na vrhu pogledajo na uro in odbrzijo nazaj v dolino, se lahko poglobite v zanimivosti nravi rumenokljunih gorskih kavk, ki lahkotno jadrajo nad prepadi, na tleh pa so tako prikupno nerodne in vedno v smešnih dvomih zaradi neznanske privlačnosti vsebine vašega nahrbtnika in domnevne nevarnosti njegovega lastnika. In če imate srečo (res, srečo!), da prav tedaj zaprši droben dežek, se lahko predaste domišljiji, ki vam jo prebudi prelepa mavrica, ko vas za nekaj minut poveže z modrino neba in zelenjem doline.