|
|
|
Vsebina Bližnji izleti Najnovejši opisi Ostali izleti |
Ko pridemo iz gozda, previdno napredujemo vzdolž zelo strme planine, po kateri se pasejo krave; potka je ozka in razdrapana, strmina pa se izteka v globino, ki ji ni videti dna. V kake pol ure smo pri hiški, na kateri piše Rožca 1587 m. To je seveda višina sedla Rožca (Rosenbachsattel; mejni kamen RS XXVI/87), ki je nekoliko nad kočo. Ta stoji na mestu nekdanje obmejne stražarnice. Nad klopco visi vpisna skrinjica. Koničasta gora, ki smo jo opazovali od daleč, je Hruški vrh (Rosenkogel, 1776 m), pod seboj vidimo Hruško planino (1378 m) in savsko dolino, v daljavi pa Julijce. Na drugi strani se vlečeta Struška in Belščica. Nad kočo se že vidi Klek ali Petelin ali Petelinjek (Hahnkogel, 1753 m).
Kažipot Klek na koči kaže proti severovzhodu, mi pa se povzpnemo kar naravnost proti severu, na sedlo. Zdaj smo na državni meji. Pod seboj vidimo mejni prehod Karavanke. Avstrijska tabla pravi: Südalpenweg 03A Alpinvariante, Kahlkogelhütte (Koča na Golici) 603A, Kleinerbärengraben – Rosenbach 603A, Stouhütte 603A. Za Hruškim vrhom se pokaže še Dovška Baba (Frauenkogel, 1891 m). Vzpon proti Kleku, ki se z izzivalnim »predvrhom« res pošteno petelini (sicer si je ime Petelin(jek) menda prislužil s podobo, ki jo kaže na avstrijsko stran – kot ukrivljeno petelinje pero), nadaljujemo v desno ob ograji in mejnih kamnih. Prestopimo žično ograjo in odtlej se potka vije med ruševjem. Ni markirana. Ko se oziramo, se nam desno od Dovške Babe čedalje bolj razkriva še Kepa (Mittagskogel, 2139 m). Pri kamnu št. 80 res lepo zagledamo Golico. V pol ure smo na Kleku (najbližji vrhu je mejni kamen s št. 77). Na njem ni ničesar, tudi vpisne knjige ne, le Avstrijci so tja postavili napravo, na kateri piše Signal für Luftbildmessung (res smo kak korak na sosednji strani meje). Zato pa postreže z imenitnim razgledom: Hruški vrh, Dovška Baba, Kepa, mejni prehod Karavanke in dolina Drave na avstrijski strani, Golica, Struška, Belščica, Stol, savska dolina, zadaj pa Julijci. ![]() Pogled s Kleka |
||||
KomentarjiKomentar (Obiskovalec/visitor, 3. 6. 2008) V nedeljo sem prehodila to pot, ki jo je opisala ga. Mojca. Hvala ji za tako dobro opisano pot. In doživela sem svet okrog Golice v miru in cvetočih tratah. Ko sem prišla s Kleka na sedlo in potem proti koči, je svet čisto drugačen: množice ljudi in veliko, veliko manj cvetja. S Planinie pod Golice na Rožco bom vsekakor še šla in potem proti Dovški Rožci. To so poti za "sladokusce", ki iščejo v gorah tudi mir in samoto. Ljudi pa tod hodi "glih prav", da veš da nisi čisto sam. Pa še to: ko sem sestopala po "klasični" poti v dolino, sem zgrožena ugotovila, kako neprimerno oblečeni in obuti se podajajo ljudje na Golico. Samo še dama v visokih petah je manjkala in spekter vseh mogočih obuval, ki niso primerna za v hribe, bi tisti dan videla. |
|
|
|
©Ivan Pepelnjak, 2002-2007 |
Bi radi, da vas obveščamo o novostih na naših straneh? Vpišite se v knjigo gostov. Če želite, nam lahko pošljete sporočilo. |