Vremščica iz Senožeč :: Pot čez Slatno

Po strmem vzponu skozi bukov gozd se začne pot počasi odpirati in za nami se prikaže razgled na Nanos. Nekaj časa hodimo po strmem travniku, poraslem z grmičevjem in posameznimi drevesi, dokler končno približno 50 metrov pod vrhom Slatne ne pridemo do pravega kraškega travnika. To območje je precej vetrovno, kar v poletni vročini po strmem vzponu pride še kako prav.

Pogled na Vremščico čez travnike okoli Slatne

Predlagam, da si na teh čudovitih travnikih malce odpočijete, preden nadaljujete pot proti Vremščici, katere severozahodno poraščeno pobočje že lahko vidite pred seboj. Med počitkom si obvezno oglejte bogastvo travniških rož; mimogrede boste opazili še čudoviti bratinski košutnik (tega boste v vsej njegovi lepoti videli le, če se boste na Vremščico odpravili junija ali zgodaj julija; v sredini julija navadno že odcveti) in skalni glavinec, ki vas bo s svojimi rumenimi cvetovi vse poletje prav bodel v oči (predlagam, da ga ne trgate, sicer vas bo lahko s svojimi trni zbodel tudi v prste).

Pot proti Vremščici se od kraških travnikov okoli Slatne najprej spušča skozi gozd proti dolini med Slatno in Vremščico. V dolini boste prečkali makadamsko pot in po gozdu nadaljevali vzpon proti vrhu.

Prava lakota

Če imate več časa, lahko vzpon tukaj prekinete in zavijete desno po poti, ki ste jo prečkali – v približno 10 minutah boste prišli do sirarne, na travnikih ob tej poti pa boste verjetno opazili tudi lepe konje. Ob poti raste prava lakota, ki z gostimi majhnimi rumenimi cvetovi že skoraj spominja na sladkorno peno.

Komentarji

Komentar (Peter Repovž, 1. 2. 2013)

Darko, ves svet se vrti. Ugasni vse luči, ne imej nobenega stroja, bodi veseli Kremenko! Enako zahtevaj od drugih, predvsem od županov, da ugasnejo reklame, razsvetlavo cest, spomenikov ...

Komentar (Tana, 31. 12. 2010)

Na Vremščico je lepa pot tudi iz smeri Košane (z avtom po cesti iz Pivke proti Il. Bistrici, v vasi Kal (pri Perutnini Pivka) zavijemo desno in gremo naprej do Košanske doline od tam pa v smeri Divače - pri smerokazu za vas Volče parkiramo).
Druga varianta je, da gremo z vlakom do Košane in od tam peš do Vremščice (ni daleč - cca 20 min). Pot od vznožja do vrha iz te smeri traja dobro uro, pot je lepa in precej strma. Večinoma jo uporabljajo domačini, tako, da se lahko izognete Italijanom.

Komentar (Matevž Zgaga, 5. 11. 2009)

Lepa tale jesenska Vremščica, na sončen nedeljski dan niti ni bilo tako malo obiska. Varianta, ki sva jo izvedla, je naslednja: avto sva pustila na železniški v Divači in se z vlakom ob 10.58 (vsekakor prepozno za poletno vročino, jeseni pa idealno) zapeljala do Gornjih Ležeč, ki so ena prijetna, a zaspana vasica in se kar čudiš, da sploh imajo železniško postajo, za povrhu dokaj urejeno. Od tam po zgoraj opisani poti na vrh, nazaj v Divačo pa po SPT. Orientacija ni noben problem, slediti je treba puščicam za Škocjanske jame (ne čez Reko!), do koder naj bi bilo z vrha 3 ure, čeprav mislim, da se brez težav ta čas skrajša vsaj za pol ure. Na edinem križišču še na grebenu Vremščice, kjer puščice ni, je treba iti desno (oz. naravnost) po bolj izvoženi poti, medtem ko se levo pod kotom spušča manj zvožena. Ko se spustiš do železniške proge Pivka-Divača, je potek poti drugačen, kot je vrisano na zemljevidu PZS »Slovenska Istra«, in sicer je treba iti severno od proge približno vzporedno z njo kakih 15 ali 20 minut proti zahodu, nato pa skozi izredno nizek podhod na drugo (južno) stran proge. Vse je dobro označeno in težav ne bi smelo biti. Na drugi strani proge je edini del poti, ko oznake zaradi redkejšega drevja niso zelo očitne – usmeriti se je treba proti hangarjema letališča v daljavi, nekoliko v levo, kar se zdi malo čudno (Divača namreč leži bolj na desno). Tik pred letališčem preseneča tabla »prehod prepovedan«, vendar ker je v neposredni bližini tudi dokaj sveža planinska oznaka za Škocjanske jame, sva domnevala, da se prepoved nanaša na samo pisto, in sva kljub vzletajočemu letalu vseeno prečkala območje letališča streljaj od vzletne steze. Tudi neki na videz domačini so počeli enako. Par minut južneje od letališča se pot rahlo dvigne do lokalne ceste Divača – Vremski Britof. Na zemljevidu ta izgleda kot pusta lokalna cesta, v resnici pa je kar prometna. Je pa vzdolž nje možno priti do postaje v Divači v manj kot pol ure, še dovolj zgodaj za pozno kosilo v kakšni kraški gostilni (na vrhu Vremščice ni koče). »Uradna« pot, ki poteka južneje, mora biti kakšnih 15 minut daljša, seveda pa je varnejša (čeprav se v zaključku do Divače tudi ne da izogniti cesti). Skratka, zelo lep izlet, in hvala zaplani.net za navdih!

Vsi komentarji