Domača stran

Izleti

Galerija rož

Mizarstvo

Zaplana

Novosti

 Pošlji povezavo

 Tiskalniku prijazen

Suhi vrh na Nanosu

Mimo bivaka na najvišji vrh Nanosa

Vsebina

Bližnji izleti

Najnovejši opisi

Ostali izleti


Čeledinova koča

Vrnemo se k razcepu pod sv. Brikcijem in zavijemo levo. Peščeno-kamnita pot je precej strma, a lepo široka. Gozd se razredči in sčasoma hodimo le še med grmovjem in vrhovi krošenj, ki segajo čez rob strmine levo ob poti. Po 20 minutah pridemo do razcepa, na katerem se ločimo od (leve) poti na Plešo in se spustimo desno v kotanjo, v kateri je prijetno zatišje pred že kar močno burjo. Take globeli se kar vrstijo, pot pa teče po ravnem nad njimi. Po dobrih 5 minutah prečkamo gozdno cesto; če bi verjeli zemljevidu, ne markacijam in napisom S.V., pa bi morali skoraj do vrha po njej. Spet se začnemo vzpenjati. Gozd je ena sama skala, a pot je prekrita s suhim listjem, zato je kar prijetna (v mokrem pa zanesljivo ne bi bila). Čez 10 minut je te bližnjice konec; spet smo na cesti in zavijemo desno po njej. Pripelje nas do lične Čeledinove koče (LD Hrenovice). Seveda je zaprta, depandansa »Štrbunk« pa je prijazno odprta. Nadaljujemo po cesti mimo koče in čez četrt ure zagledamo desno pod seboj na deblu napis Suhi vrh strma pot, na skali nekoliko niže pa varianta Težka (nekdo je popravil Š v Ž, ki se zdaj edini res dobro vidi).


Bivak

Spustimo se v globel in se držimo rahlo desno. Na skalah in deblih so obledele rdeče črte, nato pa tudi markacije. Pot ni uhojena, a markacist je sledil naravnim prehodom in narisal dovolj znamenj, da se ne moremo izgubiti. Le po dežju tu ne bi imeli posebno lahkega dela, ker bi v strmini po mokrem listju na skalah gotovo zelo drčalo, sicer pa pot v resnici ni težka, razen seveda za »slabovidne«. Čez čas zavijemo precej proti levi. Po četrturnem vzpenjanju po strmem bregu nas preseneti napis na skali: Bivak. Na koncu krajšega skalnega »hodnika« (brez strehe) so vrata (betonski okvir je precej oškrbljen, na tečajih pa ni ničesar več). S svetilko se podamo po vijugastem hodniku z več nišami (najbrž za postavljanje luči) in tremi stranskimi »sobicami«. Hodnik je dolg dobrih 40 m (po približni meritvi s koraki), na koncu pa sta dve okni skozi drugo pobočje gore (zato po hodniku precej vleče in sploh je zelo hladen). Takoj nad bivakom je že vrh.


Pogled z vrha

Ob »možicu«, sezidanem iz skal, je škatla z vpisno knjigo, nedaleč stran pa je vkopan betonski stebriček kot znamenje vrha. Na škatli je ploščica z napisom Pohodnikom na Suhi vrh Stric in Maja, avgust 2001, na stebričku pa (okrušen) napis M. Belec ali nekaj takega. Za hrbtom imamo gozd, iz katerega smo prilezli, pred sabo pa bližnje vrhove, pisane od jesenskega listja, in vasi v Postojnski kotlini. Če je napovedana zmerna burja, je vrh prav neprijetno prepišen, a tik pod njim je kar nekaj udobnih kotanj, nastlanih s suhim listjem, kjer si lahko privoščimo malico in se predamo zadovoljstvu, da smo osvojili najvišji vrh mogočnega Nanosa.


©Ivan Pepelnjak, 2002-2007

Bi radi, da vas obveščamo o novostih na naših straneh? Vpišite se v knjigo gostov.

Če želite, nam lahko pošljete sporočilo.