Suhi vrh na Nanosu

Sveti Brikcij

Na koncu Stran je desno v bregu vodno zajetje in tam spet stopimo v gozd. Po naši desni teče potoček. Čez pot so napeljani trakovi, najbrž zaradi živine, ki se pase pod vasjo. Izmenjujejo se belo-rdeče in rumeno-modre markacije. Kamnit kolovoz teče precej po ravnem, redki vzponi pa so blagi. Po tleh je polno želoda, zato veverice niso presenečenje. Skozi drevje tu in tam vidimo Maj, ki ga puščamo na desni za seboj, in Plešo daleč na levi pred seboj. Gremo mimo še enega zajetja, kjer je puščica za Vojkovo kočo. Na skali so napisi Nanos, Vojkova koča in Suhi vrh. Po slabih 10 minutah široki skalnati kolovoz zavije desno in se začne bolj vzpenjati. Čez 5 minut ga zapustimo v desno po poti, po kateri so nametane skale in veje. Izkaže se za kratko neudobno in potemtakem precej nepotrebno bližnjico, ki seka ovinek kolovoza. Brž zatem prehodimo še eno tako. Čez kakih 10 minut postane kolovoz zelo razmočen, ker čezenj teče več drobcenih potočkov, zato se povzpnemo na suhi levi rob. Po šumu v krošnjah čutimo, da se burja krepi, a spodaj pod drevjem smo kar v zavetju. Svet je čedalje bolj skalnat.

Čez 5 minut se v desno odcepi širok mehak kolovoz k cerkvici sv. Brikcija (po domače Brica), ki se že vidi. Na skali pod odcepom piše: Od Brica meglica, gvišna rosica. 1992. Okrog cerkve so razmetani prepereli ostan­ki grad­benega lesa in kamnoseških izdelkov. Pred cerkvijo je nad pobočjem manjša ograjena galerija iz brunc s klopjo in kamnitim stojalom za sveto pismo. Na skali poleg piše 1890. To je letnica skalnega podora in ta skala je le vrh zasute velikanke, ki je podrla oltar in pristala pred tedanjo precej večjo cerkvijo. Skozi okno lahko preberemo govor Jožeta Posega 18. 5. 1997 (okrog leta 1931 se je prejšnja cerkev zaradi slabega vzdrže­va­nja porušila; ker je niso takoj obnovili, so dolino zajele številne nesreče, tudi Strane so pogorele, takoj ko so leta 1936 zgradili novo, pa je bilo vseh težav konec; tu so domovali partizani: komandant je imel posteljo na prejšnjem oltarju, v zvoniku so imeli mitraljez, ob cerkvi so imeli nakrito barako; leta 1946 so cerkev lepo obnovili, a tedanje oblasti je niso dovolile blago­sloviti, češ da zaradi vojaških vaj na Nanosu ni varno, zato so imel nadomestno mašo pri sv. Križu v Stranah; leta 1947 se je zrušil mali zvonik in bivši partizani so poslali miličnika, pomagali pa niso).