Smuk v Beli krajini

Če se pripeljemo z avtomobilom iz ljubljanskega konca, pridemo na začetek Semiča, na ulico Gaber. Tu že lahko začnemo pot proti Smuku, in to po ravninskem delu. Hodimo po ozki asfaltni cesti in v lepem vremenu se nam ponuja razgled po dolini. Zadnji del poti je gozdna cesta; to je del Trdinove poti, ki pride od Vahte in se nadaljuje proti Mirni gori.

Če pa se odločimo začeti pot v Semiču, se z avtom spustimo iz Gabra v središče Semiča, približno 3 kilometre. Parkiramo med občinsko stavbo in Turistično informacijskim centrom (TIC) ali pa pred cerkvijo na glavnem trgu. Od tu nas tudi smerna tabla, ki stoji ob Ticu, popelje proti Smuku.

Tretji dostop je z novomeške strani. Avto pustimo na Vahti in se peš odpravimo po Trdinovi poti proti Smuku. Ali pa se odpeljemo mimo gostilne Badavinec na Jugorju, čez Štrekljevec in proti središču Semiča.

Pot na Smuk nas lahko zanese celo iz Novega mesta skozi Birčno vas, Uršna sela, Dolnje Laze na Gornje Laze. Tu je spomenik Prvi belokranjski četi. Poleg spomenika je speljana evropska pešpot E7, ki pride iz Soteske, Dolenjskih Toplic in z Dolnjih Laz ter se nadaljuje čez Smuk proti Gorjancem.

Na Smuk iz Semiča

Preden se odločimo iz Semiča povzpeti na vrh, si je vredno ogledati muzej, kjer deluje tudi Tic, ali cerkev Sv. Štefana, ki se omenja že leta 1228. Malo stran od središča, v ulici Sela, pa je tudi znani čebelar gospod Pavlin, ki vam ponudi čebelje dobrote. Na ulici Vavpča vas, oddaljeni od središča približno deset minut, najdete prav tako znanega vinogradnika Malnariča, ki slovi po dobri domači kapljici. Na Roški cesti, od središča približno petnajst minut, pa je gospod Blaž Kočevar; tu vam postrežejo s kutinovim žganjem. Vse te dobrote lahko pokusite po sestopu s Smuka.

Pa pojdimo proti vrhu. Kot že rečeno, začnemo pri občinski stavbi in nadaljujemo med gostilno in frizerskim salonom. Hodimo po ozki asfaltni cesti in po nekaj minutah hoje se ta spremeni v stezo. Po njej ne hodimo dolgo, kajti spet nas  pripelje na asfaltno cesto, ki se kar dobro povzpne, a ne za dolgo. Pridemo do stanovanjske hiše in tu že lahko vidimo del naše lepe doline. Zavijemo levo navzgor, med vinogradi po stezi. Naš hrib je prepreden s cestami in zato smo po nekaj minutah spet na novi cesti. A od tu je še lepši pogled po Beli krajini. Nadaljujemo po betonski poti in po nekaj metrih smo na stezi, ki nas pripelje do kapelice, ki naj bi jo bila tu postavila grajska gospoda v 16. stoletju. Vidna je še s kamnom tlakovana pot, ki so jo uporabljali graščaki. Ne daleč stran je tudi studenec, ki so ga uporabljali graščaki.

Po približno petnajstih minutah hoje prispemo na vrh. Na njem je še opaziti razvaline smuškega gradu, malo stran pa je romarska cerkev sv. Lovrenca, omenjena že leta 1687. Poleg stoji tudi lovski dom. Če boste imeli srečo, da bo vreme lepo, se vam bo trud poplačal z lepim razgledom po dolini.