Polhograjska Gora

Steza, ki vodi do Potoka, se odcepi od markirane poti, ki vodi nazaj proti polhograjski graščini, približno na njeni polovici. Med spustom po vzhodnem grebenu Gore vas na razcep opozori oznaka Y na drevesu, za desnim ovinkom pa boste opazili stezico, ki se spušča desno po pobočju mimo velike markacije z oznako "Potok".

Ta stezica se očitno precej manj uporablja kot pot, po kateri ste se na Goro povzpeli, zato je tudi manj uhojena; tu in tam jo morate celo malce poiskati. A brez skrbi; markacij je zadosti, da se ne boste izgubili.

Ozka stezica, zelo prijetna za hojo, vas v začetku položno vodi desno po pobočju skozi bukov gozd. Po nekaj minutah spusta se markirana pot nenadoma odcepi od steze, po kateri hodite, in zavije levo navzdol. Odcep je lepo markiran in ga je skorajda nemogoče zgrešiti, če pa boste vendarle ugotovili, da se je steza začela vzpenjati, pred vami pa so se pojavili travniki nad Prapročami, ste se zagotovo izgubili.

Polhograjska graščina

Markacije vas usmerijo na ozko stezico, ki se strmo spusti po kamnito-peščenem svetu, ki spominja na južna pobočja polhograjske Grmade. Na hitro se spustite do travnikov, tam pa vas puščice usmerijo levo, na stezo, ki se ob robu gozda vije položno po pobočju nad travniki.

Po zadnjem kratkem strmem spustu (ob poti pomladi cvetijo dobesedno gromozanski primerki teloha) stezica pripelje na travnik, od koder se odpre pogled na polhograjsko graščino. Tu vas najprej čaka klopca, na kateri lahko posedite in uživate v razgledu, lahko si ogledate še bližnji vodnjak (v njem so baje podpisi francoskih vojakov iz časa Napoleonovih vojn), nato pa se po cesti vrnete proti gradu.