Domača stran

Izleti

Galerija rož

Mizarstvo

Zaplana

Novosti

 Pošlji povezavo

 Tiskalniku prijazen

Miklavška gora

Miklavška gora

Vsebina

Bližnji izleti

Najnovejši opisi

Ostali izleti


Cerkev sv. Miklavža je zaprta. Verniki se zberejo v njej le 1. septembra in na Jakobovo nedeljo (nedeljo po 25. juliju). Na spletu sem prebrala sporočila otrok, ki so nekega decembra prinesli sem gor pisma s prošnjami za Miklavža. Kamniti portal je baje ostanek obzidja, zgrajenega v času turških vpadov. Levo od vhoda je restavriranih nekaj ostankov fresk. Miza in klopi so že v slabem stanju, malo dalje pa je poleg škatle z vpisno knjigo še ena klopca na vrhu travnatega brega. Tam posedeti na kak lep topel dan mora biti res počitek za dušo in telo.

Vpisujejo se večinoma domačini; med več kot 2000 vpisanimi je bil denimo 4. 10. 2006 M. P. ST. iz Srednje vasi letos tu že 193-krat. Če se spustimo po stezici pošev proti desni, na TV-stolpu preberemo napis PTV Selca, za njim pa najdemo rumeno-zeleno markacijo in kažipot za Selca. Torej pripelje sem vsaj še ena (označena) pot.

Vrnitev

Po stezici, ki vodi skozi kamniti portal, jo uberemo naravnost v gozd (ne spustimo se desno pod vrh v globel, od koder smo prišli). Na cesto pridemo ravno tam, kjer se spremeni v kolovoz. Po gozdu je videti še druge stezice, ki so v suhem vremenu (in s palicami, brez dežnika) najbrž čisto prijetna sprememba, bližnjice, saj dokler vidimo cesto, ni nevarnosti, da bi zašli. Prej kot v 10 minutah smo pri drugi kapelici, v nadaljnje četrt ure pri Lajbonu, od tam pa v 20 minutah pri avtu.

 

 

Komentarji

Komentar (Slavko Štefančič, 18. 11. 2007)

Tudi naju je pritegnilo ime Dragobaček, ko sva brala vaš opis poti na Miklavško goro. Opis ni enostaven in ni najbolj razumljiv. Zelo pozorno sem spremljel napotke in opozorila ob cesti, ter se znašel na sosednem hribu Krivo Brdo. Vrnil sem se do Zgornje Luše in nadaljeval po drugi varianti ter našel odcep in smerokaz za Dragobaček, ki je zelo majhen okoliš Lesno obdelovalnega podjetja Habjan. Čakal sem, da se gozd odpre in se znašel na Brdu s tremi hišami in križiščem cest. Tu sva parkirala. Po cesti, kjer se začne asfalt sva na povratku, zelo hitro prišla v Bukovico(4km) in ugotovila, da bi ta cesta bila enostavnejša in krajša tudi ob prihodu. Cesta je lepo vijugasta, asfaltirana in strma.
S spočitim korakom sva odšla po makadamski poti navzgor.Dosegla sva določeno višino, nadaljevala mimo lepega, barvnega čebelnjaka, manjše kapelice in Lajbona ter prikorakala na Golico, kjer je vsakemu popotniku, zaradi preglednosti in lepega panoramskega pogleda, vse takoj jasno. Vsak tukaj točno ve, od kod je prišel, kam gre in kod se bo vračal. Zanimiv je pogled na lepo laporjevo streho kapelice ob vznožju, kjer se začne zelo strma pot do sv.Miklavža. Strmina naju je ogrela, čeprav je bila samo stopinja nad ničlo. Na vrhu Miklavške gore, naju je pozdravilo prijazno jesensko sonce. Na klopci
za cerkvijo, kjer še lepši pogled na Stari Vrh in okolico, kvarijo redka drevesa, sva se dobro odpočila in pomalicala. Sonce v tem letnem času nima več svoje moči toda veliko je prispeval k boljšemu razpoloženju in počutju. Med povratkom, naju je pred hišo zelo prijazno pozdravil gospodar Lajbona in ponudil šilce krepkega, ki pa sva ga zaradi vožnje domov in rigoroznih kazni v prometu, odklonila. Po kratkem klepetu, ki ga je popestril tudi prisrčen gospodarjev psiček, sva nadaljevala. Čudovit je pogled na rumeno-rjavi mecesen, ki vsake toliko iztopa v gozdu. Tik pred avtomobilom, sva se srečala z domačinom, lovcem Vikom in njegovo prikupno in prijazno zlatoprinašalko Aj
ko.
Po vljudnem pozdravu smo se takoj zapletli v pogovor. Sprejela sva prijazno povabilo na kavo in sklenilo se je tisto nenavadno, nenačrtovano in iskreno poznanstvo in verjamem,
tudi prijateljstvo. Sklep in spoznanje tega dne je, da Slovenci nismo tako skregani in nevljudni ter nesramni in nedostopni, kot lahko včasih v dnevni politiki za medsebojno reševanje sporov, slišimo med strankarskimi prvaki. Slovenci smo pošteni, delovni, prijazni in dobrosrčni ljudje in se med seboj zelo dobro razumemo in nam ni prav veliko mar za politično nakladanje.
Izlet je prijeten, pozitiven in ga iskreno priporočam!
Imela sva srečo z vremenom. Danes sneži.
Hvala Ivanu in Mojci ter lep pozdrav!


Komentar (Ivan Pepelnjak, 15. 11. 2007)

Andreja Novak mi je po elektronski pošti poslala prijazen namig:

Pri opisu poti na Miklavža (tako ji pravimo domačini) sem opazila, da ste opisali pot, ki poteka predvsem po cesti. Od Brdarja pa poteka še lepša pot, ki teče skozi gozd (steza in kolovoz) do Golice in nato na vrh Miklavža. Pot vam pokažejo pri Brdarju, saj jo Pavla prehodi vsak dan in ima tudi največ vpisov na leto v knjigi. Pa še zanimivost: Za 1. maj se že skoraj 40 let srečujejo člani družine Brdarjevih (40-60 oseb) in se odpravijo na Miklavža.

Najlepša hvala!


©Ivan Pepelnjak, 2002-2007

Bi radi, da vas obveščamo o novostih na naših straneh? Vpišite se v knjigo gostov.

Če želite, nam lahko pošljete sporočilo.