Domača stran

Izleti

Galerija rož

Mizarstvo

Zaplana

Novosti

 Pošlji povezavo

 Tiskalniku prijazen

Miklavška gora

Od Brdarja mimo Lajbona do vrha

Vsebina

Bližnji izleti

Najnovejši opisi

Ostali izleti




Na križišču pri Brdarju (750 m) parkiramo in se napotimo po lepi makadamski cesti, ki se od naše odcepi ostro v levo, skoraj nazaj v smer, iz katere smo se pripeljali (torej ne naprej proti Stirpniku). Nekoliko nad Brdarjem je na desnem ovinku levo ob cesti tudi prostora za kake tri avtomobile.

Cesta teče po mešanem gozdu. V 5 minutah se znajdemo na neoznačenem križišču (pot je tudi sicer neoznačena); v desno se odcepita dva kolovoza – v gozd širok in ob njem po robu travnika zaraščen, v levo pa cesta, vzporedna z našo (le do bližnje kmetije). Mi ostanemo kar na naši cesti, ki teče naravnost. Svet se odpre in ko pridemo do Sv. Lenarta 45, je v levo lep pogled na hrib s cerkvijo sv. Lenarta, ki smo jo opazovali že s ceste skozi Spodnjo in Zgornjo Lušo. Desno nad cesto stoji pisan čebelnjak. Nad kmetijo se vrnemo v gozd. Prej kot v 10 minutah spet pridemo na plano in kmalu smo pri kapelici, od katere se cesta spusti k domačiji Lajbon (Golica 11), tam pa zavije ostro levo. Prvič zagledamo Miklavško goro s cerkvijo sv. Miklavža.

Travniki ob cesti se spuščajo in dvigajo v posebno lepih, kar mehkih valovih in po njih se pasejo ovce in krave. Pod nami je Dolenja vas, onkraj Selščice pa se dviga Sv. Mohor. Jerebike ob poti se šibijo od rdečih plodov in pod kostanji ležijo prazne ježice. Po dobre četrt ure lahnega spusta priteče z desne asfaltirana cesta skozi Golico, mi pa se vzpnemo levo po makadamu. Na križišču je tudi tablica 11. etape Loške kolesarske poti. Po dobrih 5 minutah pridemo do naslednje ceste in zavijemo desno po njej proti drugi kapelici. Nad njo na drevesu prvič zagledamo zelen trikotnik, podčrtan z belo črto (lovska meja). Na razcepu se vzpnemo po desni, bolj skalnati poti, leva pa teče proti nekakšnim vratom (više gori vidimo strehe hiš, h katerim pelje). Zdaj se začnejo še rumeno-zelene markacije, kakršne smo spoznali že na Koprivniku. Čez 5 minut opazimo na levi globoko spodaj velike skladovnice drv na dnu nekakšnega podora ali peskokopa (tam je tudi nekaj delovnih strojev). Odcepov in priključkov je kar precej, a držimo se glavne ceste, ki se proti koncu poslabša v kolovoz. Zelo strmo se dvigujemo okoli hriba in šele tik pod vrhom strmina popusti. Po 10 minutah zavijemo s kolovoza desno na stezico, ki teče po travnatem pobočju ob robu gozda. Vrh (še enega) mehko zaobljenega zelenega pobočja zagledamo cerkev sv. Miklavža.

Komentarji

Komentar (Slavko Štefančič, 18. 11. 2007)

Tudi naju je pritegnilo ime Dragobaček, ko sva brala vaš opis poti na Miklavško goro. Opis ni enostaven in ni najbolj razumljiv. Zelo pozorno sem spremljel napotke in opozorila ob cesti, ter se znašel na sosednem hribu Krivo Brdo. Vrnil sem se do Zgornje Luše in nadaljeval po drugi varianti ter našel odcep in smerokaz za Dragobaček, ki je zelo majhen okoliš Lesno obdelovalnega podjetja Habjan. Čakal sem, da se gozd odpre in se znašel na Brdu s tremi hišami in križiščem cest. Tu sva parkirala. Po cesti, kjer se začne asfalt sva na povratku, zelo hitro prišla v Bukovico(4km) in ugotovila, da bi ta cesta bila enostavnejša in krajša tudi ob prihodu. Cesta je lepo vijugasta, asfaltirana in strma.
S spočitim korakom sva odšla po makadamski poti navzgor.Dosegla sva določeno višino, nadaljevala mimo lepega, barvnega čebelnjaka, manjše kapelice in Lajbona ter prikorakala na Golico, kjer je vsakemu popotniku, zaradi preglednosti in lepega panoramskega pogleda, vse takoj jasno. Vsak tukaj točno ve, od kod je prišel, kam gre in kod se bo vračal. Zanimiv je pogled na lepo laporjevo streho kapelice ob vznožju, kjer se začne zelo strma pot do sv.Miklavža. Strmina naju je ogrela, čeprav je bila samo stopinja nad ničlo. Na vrhu Miklavške gore, naju je pozdravilo prijazno jesensko sonce. Na klopci
za cerkvijo, kjer še lepši pogled na Stari Vrh in okolico, kvarijo redka drevesa, sva se dobro odpočila in pomalicala. Sonce v tem letnem času nima več svoje moči toda veliko je prispeval k boljšemu razpoloženju in počutju. Med povratkom, naju je pred hišo zelo prijazno pozdravil gospodar Lajbona in ponudil šilce krepkega, ki pa sva ga zaradi vožnje domov in rigoroznih kazni v prometu, odklonila. Po kratkem klepetu, ki ga je popestril tudi prisrčen gospodarjev psiček, sva nadaljevala. Čudovit je pogled na rumeno-rjavi mecesen, ki vsake toliko iztopa v gozdu. Tik pred avtomobilom, sva se srečala z domačinom, lovcem Vikom in njegovo prikupno in prijazno zlatoprinašalko Aj
ko.
Po vljudnem pozdravu smo se takoj zapletli v pogovor. Sprejela sva prijazno povabilo na kavo in sklenilo se je tisto nenavadno, nenačrtovano in iskreno poznanstvo in verjamem,
tudi prijateljstvo. Sklep in spoznanje tega dne je, da Slovenci nismo tako skregani in nevljudni ter nesramni in nedostopni, kot lahko včasih v dnevni politiki za medsebojno reševanje sporov, slišimo med strankarskimi prvaki. Slovenci smo pošteni, delovni, prijazni in dobrosrčni ljudje in se med seboj zelo dobro razumemo in nam ni prav veliko mar za politično nakladanje.
Izlet je prijeten, pozitiven in ga iskreno priporočam!
Imela sva srečo z vremenom. Danes sneži.
Hvala Ivanu in Mojci ter lep pozdrav!


Komentar (Ivan Pepelnjak, 15. 11. 2007)

Andreja Novak mi je po elektronski pošti poslala prijazen namig:

Pri opisu poti na Miklavža (tako ji pravimo domačini) sem opazila, da ste opisali pot, ki poteka predvsem po cesti. Od Brdarja pa poteka še lepša pot, ki teče skozi gozd (steza in kolovoz) do Golice in nato na vrh Miklavža. Pot vam pokažejo pri Brdarju, saj jo Pavla prehodi vsak dan in ima tudi največ vpisov na leto v knjigi. Pa še zanimivost: Za 1. maj se že skoraj 40 let srečujejo člani družine Brdarjevih (40-60 oseb) in se odpravijo na Miklavža.

Najlepša hvala!


©Ivan Pepelnjak, 2002-2007

Bi radi, da vas obveščamo o novostih na naših straneh? Vpišite se v knjigo gostov.

Če želite, nam lahko pošljete sporočilo.