Miklavška gora | Zaplana.net

Vsebina

Bližnji izleti

Križna Gora in Planica

Lubnik

Blegoš

Jamnik in Vodiška planina nad Kropo

Najnovejši opisi

Ostali izleti

Izleti na zemljevidu Slovenije

Popotni namigi

Na poti na Stari vrh nad Škofjo Loko sva se "ujela" na nenavadno ime: Dragobaček. Po zemljevidu sva presodila, da je primerno izhodišče za razgledni vrh s cerkvijo sv. Miklavža. Miklavška gora je sicer skoraj tisočak, a ima mogoče le nekoliko »preveliko« ime, saj ni zelo podobna gori. Je pa precej prijeten cilj, posebno če nimamo veliko časa ali če je slabo vreme, saj po cesti in kolovozih zlahka hodimo z dežnikom. Potem ko jo osvojimo na kak kisel dan, pa se zanesljivo želimo vrniti še v lepem vremenu – če je tam celo v dežju lepo, kako mora biti šele v soncu!

Osnovni podatki

Zahtevnost	Neoznačena, a nezgrešljiva nezahtevna pot s kar precejšnjo (vendar ne dolgo) končno strmino.
Dostop	Začnemo pri Brdarju na Stirpniku.
Dolžina	Brdar–Miklavška gora: 1 ura Vrnitev: 45 minut Skupaj: 2 uri
Višina	955 m
Višinska razlika	210 m
Čas obiska	Primerno v vsakem času in vsakem vremenu. Najbrž celo v snegu.
Priporočam	pohodne čevlje in palice; prav pridejo zaradi tiste strmine na koncu. Mladež s prvimi koleni pa bi shajala tudi s športnimi copati in brez palic.
Zemljevid	Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1 : 50.000
Avtorica	Opis izleta in fotografije je prispevala Mojca Luštrek.

Dragobaček – kaj je to?

V Škofji Loki sledimo smerokazom za Železnike. Pr' Birt v Praprotnem, 5 km iz Škofje Loke, zavijemo levo in čez 4 km v Zgornji Luši pri kažipotu Dragobaček 4 km desno. Sprva asfaltna cesta je pri lesnem podjetju Habjan nekoliko razdrta, nato pa se nadaljuje v makadamsko. Vodi mimo nekaj raztresenih hiš. Ko je makadama konec, se gozd odpre in desno pred seboj zagledamo hišo. Zdaj smo pri Brdarju (na zemljevidu piše – očitno napačno – Brodar, saj smo po besedah domačinov na Brdu). V bližini stojijo prve (ali zadnje) hiše Stirpnika (št. 9 in 16–18). Kje je torej Dragobaček? Krajevne table ni, hišne številke niže doli pa spadajo k Sv. Lenartu. Pri Brdarju končno izvemo, da je "Dragobačk" tam okoli Habjana, samo pet hiš. Kaj pomeni čudno ime, nisem izvedela, skoraj nič manj nenavadni Stirpnik pa menda dolguje svojega kozi Stirpi, katere srečni lastnik je nekoč živel v teh krajih.

Dobri stari Pleteršnik pravi, da v Loški dolini rečejo stirp enoletnemu kozliču. Stirpničanka, ki mi je to povedala, sama ni prav verjela tej štoriji, pa bo menda le resnična.

Komentarji

Komentar (Slavko Štefančič, 18. 11. 2007)

Tudi naju je pritegnilo ime Dragobaček, ko sva brala vaš opis poti na Miklavško goro. Opis ni enostaven in ni najbolj razumljiv. Zelo pozorno sem spremljel napotke in opozorila ob cesti, ter se znašel na sosednem hribu Krivo Brdo. Vrnil sem se do Zgornje Luše in nadaljeval po drugi varianti ter našel odcep in smerokaz za Dragobaček, ki je zelo majhen okoliš Lesno obdelovalnega podjetja Habjan. Čakal sem, da se gozd odpre in se znašel na Brdu s tremi hišami in križiščem cest. Tu sva parkirala. Po cesti, kjer se začne asfalt sva na povratku, zelo hitro prišla v Bukovico(4km) in ugotovila, da bi ta cesta bila enostavnejša in krajša tudi ob prihodu. Cesta je lepo vijugasta, asfaltirana in strma.
S spočitim korakom sva odšla po makadamski poti navzgor.Dosegla sva določeno višino, nadaljevala mimo lepega, barvnega čebelnjaka, manjše kapelice in Lajbona ter prikorakala na Golico, kjer je vsakemu popotniku, zaradi preglednosti in lepega panoramskega pogleda, vse takoj jasno. Vsak tukaj točno ve, od kod je prišel, kam gre in kod se bo vračal. Zanimiv je pogled na lepo laporjevo streho kapelice ob vznožju, kjer se začne zelo strma pot do sv.Miklavža. Strmina naju je ogrela, čeprav je bila samo stopinja nad ničlo. Na vrhu Miklavške gore, naju je pozdravilo prijazno jesensko sonce. Na klopci
za cerkvijo, kjer še lepši pogled na Stari Vrh in okolico, kvarijo redka drevesa, sva se dobro odpočila in pomalicala. Sonce v tem letnem času nima več svoje moči toda veliko je prispeval k boljšemu razpoloženju in počutju. Med povratkom, naju je pred hišo zelo prijazno pozdravil gospodar Lajbona in ponudil šilce krepkega, ki pa sva ga zaradi vožnje domov in rigoroznih kazni v prometu, odklonila. Po kratkem klepetu, ki ga je popestril tudi prisrčen gospodarjev psiček, sva nadaljevala. Čudovit je pogled na rumeno-rjavi mecesen, ki vsake toliko iztopa v gozdu. Tik pred avtomobilom, sva se srečala z domačinom, lovcem Vikom in njegovo prikupno in prijazno zlatoprinašalko Aj
ko.
Po vljudnem pozdravu smo se takoj zapletli v pogovor. Sprejela sva prijazno povabilo na kavo in sklenilo se je tisto nenavadno, nenačrtovano in iskreno poznanstvo in verjamem,
tudi prijateljstvo. Sklep in spoznanje tega dne je, da Slovenci nismo tako skregani in nevljudni ter nesramni in nedostopni, kot lahko včasih v dnevni politiki za medsebojno reševanje sporov, slišimo med strankarskimi prvaki. Slovenci smo pošteni, delovni, prijazni in dobrosrčni ljudje in se med seboj zelo dobro razumemo in nam ni prav veliko mar za politično nakladanje.
Izlet je prijeten, pozitiven in ga iskreno priporočam!
Imela sva srečo z vremenom. Danes sneži.
Hvala Ivanu in Mojci ter lep pozdrav!

Komentar (Ivan Pepelnjak, 15. 11. 2007)

Andreja Novak mi je po elektronski pošti poslala prijazen namig:

Pri opisu poti na Miklavža (tako ji pravimo domačini) sem opazila, da ste opisali pot, ki poteka predvsem po cesti. Od Brdarja pa poteka še lepša pot, ki teče skozi gozd (steza in kolovoz) do Golice in nato na vrh Miklavža. Pot vam pokažejo pri Brdarju, saj jo Pavla prehodi vsak dan in ima tudi največ vpisov na leto v knjigi. Pa še zanimivost: Za 1. maj se že skoraj 40 let srečujejo člani družine Brdarjevih (40-60 oseb) in se odpravijo na Miklavža.

Najlepša hvala!

Naprej

Dodaj komentar

Oceni izlet