Klek in Golica

Jekljevo sedlo

Ovce

Koča na Golici

Pot nadaljujemo po grebenu še vedno ob mejnih kamnih (markacij pa še zmeraj ni) in pri mejnem kamnu št. 75 naletimo na trigonometrično točko (to mesto po višini vsaj na oko res ne zaostaja za domnevnim vrhom). Z grebena vidimo Jeseniško planino. Potem se začne spuščati proti Jekljevemu sedlu (tudi Jeklé, Eckele­sat­tel, 1488 m).

Ponekod se stežka prebijamo skozi ruševje. Po kake četrt ure se ruševje tako zgosti, da ni več jasno videti poti, zato se spustimo po zelo strmem travniku kar na spodnjo pot (zeleno obrobljene markacije), ki teče po južnem pobočjih od Rožce do Golice. Z nje kmalu zagledamo neizrazito Jekljevo sedlo. Po dobrih 10 minutah na zelo sitnem delu poti (po pesku na skalah hudo drči) z leve priteče nekaj, kar bi lahko bilo tisto, kar smo jo izgubili v ruševju. Taka pot – kot bi se dričali po peskokopu – se še kar nadaljuje in ob  markaciji opazimo tudi 1 (SPP). Še dobrih 10 minut in smo na najnižji točki, pri mejnem kamnu št. 55 – na Jekljevem sedlu. Markacij z zeleno obrobo je konec.

Oznaka za mejni prehod je pri mejnem kamnu št. 53. Tu naj bi vodila markirana pot naravnost po grebenu na vrh Golice (40 minut; nisva je opazila, zato sva krenila desno, pod grebenom). Kmalu zatem nam ob lesi zažuga napis Ovce na paši! Psa na vrvico!, čeprav trava ponekod sega do ramen pa tudi čez glavo – ovce je očitno že dolgo niso jedle. Hodimo vzporedno s pobočjem; ob poti med travo je pravo bogastvo bodečih než. Nato vstopimo v prijetno senčnat listnati gozd. Pot je sploh zelo pestra: menjajo se vzponi in spusti, vmes se malo zravna, menjata pa se tudi travnik in gozd. Po dobrih 20 minutah prvič zagledamo Kočo na Golici na slikovitem pomolu Riglju (tako turistični zemljevid na Planini pod Golico). V njeni okolici se pase veliko ovac.