Klek in Golica

Pri koritu sredi vasi (950 m) nas čakajo kažipoti. Spustimo se po ožji asfaltni cesti mimo cerkve sv. Križa in pokopališča. Na vogalu pokopališkega obzidja sta zbledela markacija in 1, znamenje SPP, na macesnu kmalu zatem pa kažipot Rožca Golica. Po mostu čez Beli potok pridemo do kmetije in na njeni škarpi je komaj opazen ostanek markacije. Pri naslednji skupini hiš je na telegrafskem drogu nad garažo spet enak kažipot, ki nas usmeri med hiši št. 48 in 49 navzgor po strmi stezi, ob kateri končno zagledamo prvo pošteno markacijo. Steza je najprej precej kamnita, nato jo omehčajo iglice in prst, ponekod pa je prepredena s koreninami. Čez slabih 10 minut pridemo do jarka, po katerem naj bi hodili, a je zasut s podrtimi drevesi in vejevjem; takih mest je na tej poti še veliko, zato so si pohodniki uhodili "obvoznice". Markacij je zelo malo in slabe so, tako da se moramo kar potruditi, da se v tej zmešnjavi ne izgubimo.

Sčasoma se strmina nekoliko unese in čez 20 minut prečkamo gozdno cesto (po zemljevidu se v desno slepo konča, levo pa pelje v Plavški Rovt). Steza se prebija skozi praprot in visoko travo, više pa je tudi veliko precej neprijetno blatnih mest, zato previdno. Ko zaradi blata najbolj gledamo pod noge, zlahka prezremo visoko na drevesu pritrjen (še en) kažipot Rožca Golica. V četrt ure smo pri lesi; preplezamo jo in se kakih 40 m vzpenjamo ob ograji. Ravno na mestu, kjer so vrata in »pručka« za prestop, nas markacija in puščica usmerita v levo navzdol. Mimo precejšnjega rastišča mušnic smo v 10 minutah pri potoku Raten, onkraj njega pa se svet odpre. Desno se dvigajo skale, prav pred nami pa široki kolovoz, ki priteče z leve iz doline, napravi oster levi ovinek.

Napotimo se po kolovozu navzgor mimo lesenega koritca z vodo. To ni čisto samoumevno, saj je na skali nad njim komaj še viden ostanek markacije, (vsaj najin) zemljevid pa tukaj sploh ne ve za noben kolovoz. Mimo šipkovih grmov, bogato obloženih z rdečimi plodovi, pridemo v smrekov gozd. Pred levim ovinkom sta čisto pri tleh na deblu drevesa, ki raste v jarku, celo dve markaciji, a v tistem goščavju ni ravno očitno, kaj hočeta povedati, zato nadaljujemo kar po kolovozu, za katerega se čez čas izkaže, da je celo markiran. Po četrt ure pred še enim levim ovinkom markacija označuje bližnjico, ki ga seka, nad njim pa pridemo na travnik, ki so ga krave temeljito steptale v blatno gmoto. Pred nami je žična »ograja«, na smreki onkraj travnika pa naslednja markacija. Ker vidimo, da se bomo tako in tako vrnili na kolovoz, se blatni bližnjici lahko s pridom ognemo. Na levem robu travnika stoji visoka zastekljena preža z napisom Zg. Trate 1305 m. Kolovoz se kar strmo vzpenja. Na levi se čedalje lepše vidijo Julijci s Triglavom, pred njimi pa Mežakla.

V 5 minutah smo na Jeseniški planini (1380 m). Z nje vidimo Planino pod Golico in Jesenice z Mežaklo, v ozadju pa Julijce. Nad kočo se dvigajo strma travnata pobočja. Na njenem vogalu je kažipot Rožca in na bukvi nad njo tudi. Ker redke in slabo vidne oznake na skalah in štorih laže prezremo kot ne, se držimo levo od leve izmed dveh grap, ki se spuščata na Jeseniško planino. Kamor pogledamo, sami volnatoglavi osati. Kadar se nam zdi, da smo izsledili potko, se je držimo v levo do gozda, tam pa vsakič zavije desno ob njem (včasih je na skali celo rdeča črta ali njena sled). Ko končno zavije v gozd, je tako steptana od živine, da je je samo blato, zato se je modro držati robu, kjer se le da. Skozi drevje tu in tam vidimo hiško z rdečimi polkni, od katere se slišijo kravji zvonci, za njo pa se dviga koničasta gora.