Domača stran

Izleti

Galerija rož

Mizarstvo

Zaplana

Novosti

 Pošlji povezavo

 Tiskalniku prijazen

Hleviške planine

Nazaj v Idrijo

Vsebina

Bližnji izleti

Najnovejši opisi

Ostali izleti


Pogled na Alpe

Zadnji sončni žarki

Pri Z-ju pridete na
kolovoz

Če niste ljubitelji orientacijskih ugank, se z vrha po markirani poti spustite do koče, od tam pa sledite markacijam v Idrijo. Avanturisti in ljubitelji starih stezic pa se lahko odpravite po poti, po kateri sta me v dolino odpeljala Anka in Uroš.

Z vrha Hleviških planin smo se spustili po strmem markiranem grebenu proti Blaškovim planinam (tu celo zemljevid uporablja množino). Po približno 300 metrih zelo strmega spusta se ostro v desno odcepi dobro vidna nemarkirana pot proti planinski koči, kmalu za njo (približno 50 metrov) pa boste na sedlu, kjer markirana pot zavije na južni (sončni) greben, na desni opazili stezico, ki se v smeri, v kateri hodite, spušča po severnem pobočju Blaškovih planin.

Pot se v začetku precej strmo spušča, nato pa se položi in vas v približno petnajstih minutah (in 150 višinskih metrih) pripelje do jase, ki ji domačini rečejo Ribnaki (tam so včasih gojili ribe), zemljevidi pa o njenem imenu vztrajno molčijo. Čeznjo vodi makadamska cesta, ki jo prečkate, onstran nje pa levo od prostora za piknike splezate čez ograjo in poiščete ostanke stare steze, po kateri se boste spustili v dolino Nikove.

Med spustom po pobočjih nad Nikovo boste nedvomno uživali v modrosti naših prednikov; pot je vseskozi ravno prav strma, ovinki niso prepogosti, izogne se vsem naravnim preprekam, pa še precej lahko ji je slediti (le tu in tam ji že nagaja zob časa). Današnji adrenalinci bi po istem pobočju zagotovo potegnili nemogoče strmo bližnjico, po kateri bi nato sebi in drugim dokazovali svoje sposobnosti.

Po dobrih desetih minutah spusta vas pot pripelje do ostankov širokega kolovoza ob strugi Nikove. Čeprav je ta že čisto zapuščen, je bil očitno nekoč zelo pomemben, saj je rob v celoti zaščiten s kamnitim zidom, čez sotesko Nikove vas popeljejo še vedno dokaj trdni mostovi (pod lesenimi tramovi so traverze; če boste hodili po teh, boste precej varni), tu in tam boste opazili celo obcestne kamne. Žal je tudi tu narava opravila svoje: ponekod je voda odnesla večino poti, v kamnitih zidovih zijajo velike luknje, poleti pa je pot tako zaraščena, da je skoraj neprehodna (da o klopih, ki ljubijo senčna in vlažna pobočja, niti ne govorimo).

Prijetni sprehod ob Nikovi, ki ga poleg ugibanja, ali bodo tramovi na mostu zdržali, popestrijo tudi pogledi na zanimive tolmune in skale ob poti, se konča na makadamski cesti, ki teče iz Idrije po Slanicah do koče pod Hleviškimi planinami. Makadam vas nato hitro pripelje do asfaltne ceste, ki pelje iz Idrije na Vojsko; do avtomobila vas nato čaka še približno dva kilometra hoje. Da ne bo prehudo, se lahko med potjo ustavite v eni od idrijskih gostiln; Barbara nas je pred nekaj leti navdušila, res pa imajo hudo nemarno navado, da imajo ob sobotah in nedeljah za naključne mimoidoče zaprto.


©Ivan Pepelnjak, 2002-2007

Bi radi, da vas obveščamo o novostih na naših straneh? Vpišite se v knjigo gostov.

Če želite, nam lahko pošljete sporočilo.